11.09.2017

Črna kumina

Prerok Mohamed naj bi dejal, da črna kumina ščiti pred vsemi boleznimi, razen smrtjo. Arabci jo zato imenujejo “Habbatul barakah”, semena blagoslova.
Črna kumina sodi v družino zlatičevk in je enoletnica, ki v višino zraste do pol metra. Botanično črna kumina ni v sorodu s kumino in ne s kuminom, čeprav jih ljudje zaradi videza večkrat zamenjujejo. Gojijo jo na bližnjem vzhodu in v zahodni Aziji do Indije, najbolj kakovostno pa pridobivajo v Egiptu.
Legenda pravi, da naj bi olje črne kumine za lepotne namene uporabljali egipčanski kraljici Nefretete in Kleopatra. Stekleničko olja so našli tudi v grobnici egipčanskega faraona Tutankamona. Poznali in uporabljali so jo tudi Rimljani in Grki, na severu Afrike je veljala za drogo ljubezni.
Angleži so se z njo srečevali na svojih trgovskih poteh in jo poimenovali »ljubezen v jutranji meglici«.
V celinski Evropi se je razširila v osmem stoletju po zaslugi frankovskega kralja Karla Velikega (768-814), ki jo je ukazal gojiti na samostanskih vrtovih, kot eno pomembnih zdravilnih rastlin. Takrat so jo poimenovali “črni koriander” in dejansko z njo sprva začinjali kruh. Preden je evropsko kuhinjo osvojil poper, je bila črna kumina zaradi svojega polnega in ostrega okusa priljubljena začimba. Obenem si je črna kumina utrla pot tudi v uporabo za kozmetične namene. Iz nje so pripravljali odišavljeno vodo in puder. Vse to kaže, da so ji ljudstva že od davnih časov pripisovala velik pomen in zdravilen učinek.
Znanstveniki po celem svetu raziskujejo zdravilne učinkovine ter možne zdravilne lastnosti črne kumine.
Objavljenih je bilo že več kot 600 študij. O njenih zdravilnih učinkih pišejo tudi avtorice priročnika Ščepec vedenja: Zamolčane zdravilne moči začimb.